Agrarna skupnost Stara Fužina Studor
Agrarno skupnost sestavljajo upravičenci iz vasi Studor in Stara Fužina. Najpomembnejši dejavnosti sta pašništvo in skrb za gozdove. S pašništvom so se v Bohinju ukvarjali že v rimskem obdobju, kar so dokazali z izkopaninami na območju Vodenih Rup v bližini Dednega polja, kjer so našli bronasti antični zvonček in zaponko. Bohinjsko planinsko pašništvo je razvilo natančen sistem postopnih selitev po planinah v času paše. Najprej se začne paša v maju na pašnikih okoli vasi in ob Bohinjskem jezeru, nato v začetku junija nadaljuje na spodnjih planinah - Blato ( 1147 m), Hebed (1191), Vodični vrh (1500 m), Grintojca (1250 m), Vrtača (1350 m) in Trstje (1300 m). Sredi junija pa se živina seli na visokogorske planine - Pri jezeru (1450 m), Dedno polje (1560 m), Viševnik (1615 m), Ovčarija (1660 m), Laz (1560 m) in Tosc (1600 m). Septembra se začne živina po istem vrstnem redu seliti nazaj v dolino. Pozno v jeseni pa se popase še rote, kateri se v poletnih mesecih pokosijo. Ti so naslednji: Voje (700 m), Blatca (950 m), Ukanc (550 m), Vogar (1050 m), Rudnica (945 m).
Pašništvo in planšarstvo - slednje poleg paše živine vključuje tudi pridelavo sira - sta na tem območju že zelo dolgo prevladujoči gospodarski dejavnosti. Živinoreja je bila zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje od nekdaj najpomembnejša gospodarska dejavnost Bohinjcev. Zelo dolga je tudi planšarska tradicija, na katero so vezane pravice do izkoriščanja Bohinjskih planin. Tisti, ki so bili upravičeni do paše na planinah (pašne pravice), so se povezovali v pašne skupnosti ali srenje, vsaki srenji pa so pripadale določene planine oziroma pašna območja. Sistem individualnega pašništva se je v Bohinju ohranil do druge polovice 20. stoletja, zanj pa je značilno, da je imel vsak gospodar oziroma pašni upravičenec na planinah svojega planšarja - majarja ali majarco, ki je bil odgovoren za trop, torej govejo živino posameznega gospodarja. Majarji, ki so navadno prihajali iz gospodarjeve družine, so skrbeli za krave, jih zganjali na pašo, molzli in pomagali sirarju v sirarni. Včasih so imeli v oskrbi živino več gospodarjev. Velika prelomnica v zgodovini bohinjskega planšarstva je bila uvedba zadružnega sirarstva v sedemdesetih letih 19. Stoletja in s tem se je spremenilo življenje na planini. Prej je imel vsak planšar svoj kotel in je predeloval svoje mleko - zlasti v maslo, ki so ga prodajali v Trst, po uvedbi skupnega sirarstva pa so vse mleko na eni planini predelovali skupaj, zato so na planini zgradili sirarne in zaposlili sirarje.
Pobudnik teh sprememb je bil Janez Mesar, župnik iz Bohinjske Bistrice, ki je Bohinjce naučil izdelovati sir na švicarski način. Trgovina s sirom je hitro vzcvetela in začela prinašati zaslužek. V začetku 20. stoletja so bile postavljene sirarne skoraj na vseh večjih planinah. Sirarne so bile zidane in največje stavbe na planini, medtem pa so majerji bivali v značilnih lesenih stanovih na kobilah oziroma stebrih, ki so združevali spodnji prostor za živino in zgornji prostor z bivališčem. Po podatkih, ki jih je zbrala etnologinja Anka Novak, je bilo pred drugo svetovno vojno v Bohinju 230 planšarjev, v petdesetih letih še 126, leta 1980 pa le še 55. Bohinjsko sirarstvo pa je začelo zamirati po letu 1971, ko so v Srednji vasi odprli mlekarski obrat.
Na skupnih pašnikih AS Stara Fužina – Studor in sicer Za Pidrovcem, Vorančkojca, Mev in Beljava se je v letu 2020 paslo 134 glav govedi in 5 konj, na visokih planinah – Blato, Pri Jezeru, Dedno polje, Viševnik, Ovčarija, Grintovca, Laz in Tosc pa 102 glavi govedi, 16 koz in 127 ovc. Na naštetih planinah je razvito pašništvo s pastirjem, v Lazu pa se je ohranilo tudi planšarstvo oz. sirarstvo. Na tej planini za živino skrbi majer, ki je hkrati tudi sirar.
Agrarna skupnost ima v lasti tudi preko 3700 ha površine . Približno 170 ha imamo pašnikov veliko je gozda ostalo pa večinoma nedostopen skalnat teren. Nekaj gozdnih površin se nahaja v dolini, večji del pa so visokogorski gozdovi. Visokogorski gozdovi se nahajajo v prvem naravovarstvenem območju TNP. V nižinskih gozdovih se prepletajo večinoma drevesne vrste smreke, bukve nekaj pa je tudi gorskega javorja, črnega gabra. V Visokogorskih gozdovih pa prevladujejo smrekovi sestoji z nekaj malega bukve in gorskega javorja. Z naraščanje nadmorske višine pa se začne med smrekove sestoje umeščati tudi macesen. V zadnjih petih letih imamo zaradi spremembe podnebja velike težave v gozdu zaradi širitve lubadarja, dodatno škodo pa je povzročil še žledolom in vetrolov. Veliko truda in časa smo morali vložiti v čiščenje gozdov in posledično v izdelovanje gozdnih vlak. V letu 2020 pa smo imeli tudi težave in škodo na planinah zaradi volčjega tropa, ker so napadli čredo ovc in koz. Agrarno skupnost sestavlja 145 članov vpisanih v zemljiško knjigo. Nekateri nimajo rešenega dedovanja. Na volitve po navadi pride okoli 60 članov. Aktivnih, tistih ki se udeležijo pregona živine, čiščenja pašnikov ali katere druge delovne akcije pa je okoli 30. Vsake 4 leta imamo volitve, kjer se v upravni odbor izvoli 9 članov, v nadzorni odbor pa 3 člane. Izvoljeni člani upravnega odbora imajo možnost kandidirati za predsednika, ki se ga prav tako določi z volitvami. V naši agrarni skupnosti imamo vsak prvi torek v mesecu redni sestanek na katerem pregledamo in preučimo vse težave katere se pojavijo, račune, razpise, ponudbe itd. Poskušamo jih odpraviti v čim krajšem času. Izvajajo se razpisi za posek in spravilo lesa in vsa ostala dela, ki se pojavijo v agrarni skupnosti. Imamo predsednika, gospodarja za gozd in gospodarja za živino. Prednostni projekti novega upravnega odbora izvoljenega v letu 2020 so preregistracija po novem zakonu o AS, ureditev pašnikov ob bohinjskem jezeru ter obnovitev dveh propadajočih objektov v Stari Fužini v namen trgovine in degustacijskega prostora za lokalne izdelke.